Moj polbrat Gus bi rekel, da tole ni noben blog. Da je antiblog. To pa zato, bi rekel, ker bloge pišejo resnični ljudje z resničnimi mnenji. Ne strinjam se. Moji ugovori so tile. Prvič: če sem iz knjige, še ne pomeni, da nisem resnična. Drugič: naj kar pogleda Malo Ano, ki ne samo, da ne obstaja, ampak je tudi že precej stara, pa se vseeno še vedno najde kdo, ki si je ne more izbiti iz glave. In tretjič: tudi Gus je književni lik, zato je lahko kar lepo tiho.

Nazaj k stvari: ime mi je Kithie, stara sem 15 let, prihajam iz Amerike in ravnatelj naše šole me je določil za predsednico šolskega Kluba dobrih dejanj. Če hočete izvedeti, kaj imajo pri vsem tem pištola, tarantela, zalezovalci in ugrabljeni očim, prosim, preberite knjigo. Ne bom se ponavljala.

Kako torej, da pišem blog v slovenščini? Če sem iz Amerike, zakaj govorim o slovenskem Klubu dobrih dejanj? Hja, obstajajo najmanj tri enako verjetne razlage:

1. Ko sem že drugič (po pomoti!!!) prinesla v šolo pištolo (od Gusa!!!), se je naš novi ravnatelj odločil, da me ali vrže iz šole ali pa postanem ambasadorka Kluba dobrih dejanj (ni namreč mogoče zanikati, da mi je šlo delo pri KDD odlično od rok). In tako me je poslal v malo zeleno deželico, v srce Evrope, ki je takrat predsedovala Evropski uniji, češ da bi tudi staremu kontinentu kako dobro dejanje prav prišlo.

2. Enako mogoče je, da sem odkrila, da sem pravzaprav potomka Slovencev z Bleda (naravnost s tistega očarljivega otočka sredi Blejskega jezera!). Moja babica in dedek sta se namreč, še preden je na svet privekal moj (izgubljeni) očka, preselila na drugo stran oceana. In tako sem se odločila, da poletne počitnice preživim v Sloveniji in raziščem svoje korenine. Nič ni lepšega od blagodejnega objema narave in anonimnosti (tukaj me še nihče ne pozna; toda počakajte še malo, tudi to se bo spremenilo!). In seveda sem s sabo pripeljala Mattlanda (ki je zdaj moj fant, jaz pa sem njegova punca), s katerim vsak večer ob sončnem zahodu veslava po jezeru in jeva kremšnite.

3. Verjetno pa je tudi, da se je zgodilo takole: moja ameriška avtorica Susan (preberite intervju z njo) me je vzela s sabo, ko je obiskala svojega slovenskega založnika. Priskrbela mi je predsedniški apartma z razgledom na Piranski zaliv, prenosni računalnik in odličnega prevajalca. In ker sem neskončno uživala, sem se odločila, da bom ostala tu in ustanovila podružnico Kluba dobrih dejanj (ob pomoči svojega odličnega prevajalca). Tako bom srečno živela do konca svojih dni (ali dokler Piranski zaliv ne postane Piratski zaliv).

Naj bo tako ali drugače, zdaj sem tu, z vami.

Ponosno oznanjam svečano otvoritev slovenskega spletnega Kluba dobrih dejanj!

SSKDD, dobro se sliši, ne? Kot kakšna pomembna politična stranka …

Pogovarjali se bomo o dobrih dejanjih, ki smo jih že naredili, o tistih, ki jih še bomo, in o tistih, ki bi jih bilo nujno treba narediti, pa jih še vedno nihče ni. O majhnih in velikih dobrih dejanjih. O tem, da stari sosedi pomagaš nesti vrečke v tretje nadstropje. O tem, da pozdraviš voznika na avtobusu. O tem, da poslušaš, kadar ti kdo želi kaj povedati. O tem, zakaj je vse to sploh dobro in čemu koristi. O prijateljstvu. O težavah.

Prvih milijon članov lahko brezplačno in ob kateri koli uri dneva prebira moje zapiske, postavlja vprašanja, komentira, se pogovarja in naredi do petdeset dobrih dejanj na dan. Včlanite se zdaj, število mest je neomejeno.

vaša Kithie (moj odlični prevajalec mi reče Katka)