Intervju z ameriško pisateljico dr. Susan Smith Nash, avtorico mladinskega romana Klub dobrih dejanj.

Študirali ste geologijo, prepotovali velik del sveta, se naučili mnogo tujih jezikov in nazadnje doktorirali iz književnosti. Danes predavate književnost na več uglednih univerzah. Ali je res, da ste nekoč sodelovali pri odkrivanju nafte?

Zahvaljujem se za prijazne besede. Tako je, res sem začela kot geologinja, predvsem zaradi očeta, ki je tudi geolog. On se je specializiral za naftno geologijo, a je sodeloval tudi pri rudarskih izkopavanjih, med drugim v rudnikih zlata in srebra. Očetovo življenje me je od nekdaj privlačilo, zdelo se mi je na moč zanimivo, zato sem sledila njegovim stopinjam in študirala geologijo na univerzi v Oklahomi. Zaposlila sem se kot strokovnjakinja za nafto; risala sem zemljevide podzemlja in določevala mesta za črpanje nafte in zemeljskega plina. Od nekdaj mi je bila geologija blizu, saj jo razumem kot nekakšno razlaganje, pojasnjevanje – s tem ko rišeš zemljevid podzemlja, pravzaprav skušaš obelodaniti tisto, česar ne vidiš. V nesmisel in zmedo vnašaš smisel; iz kaosa ustvarjaš red. Seveda se lahko zmotiš, in s tem spet ustvariš zmedo, kaos, nevednost. Če vidim, da je moja razlaga napačna, si vzamem čas za razmislek – kaj sem napačno presodila? Napake so pač del življenja. Razkrijejo nam tiste kotičke življenja, ki bi sicer ostali skriti. In jaz bi rada izvedela, kakšen je ta svet in zakaj je tako.

V svoji doktorski študiji ste proučevali apokaliptične pripovedi. Ali so po vašem mnenju dobra dejanja način, s katerim lahko preprečimo konec sveta ali ga vsaj odložimo?

Imenitno vprašanje! Spomni me na vrsto zanimivih značilnosti apokaliptičnih pripovedi in kako se z njimi manipulira z ljudmi. Pisala sem o prerokih in poglavarjih, ki so z zgodbami o koncu sveta svoje učence prepričali, da so naredili kaj norega – na primer spili strup. Kaj takega se lahko zgodi samo, če ljudem tako močno sperejo možgane, da resnično verjamejo, da ni nobene prihodnosti več. Če resnično verjameš, da bo sveta kmalu konec in da zate ni nobene prihodnosti več, potem prav lahko narediš kaj sebičnega, dejanje iz obupa. Če pa verjameš, da imaš prihodnost in da se lahko zaneseš na prijatelje, da ti bodo v oporo, kadar boš žalosten, osamljen ali prestrašen, se boš lahko postavil zase in počel tisto, kar čutiš, da moraš narediti, zato da bi sebi in soljudem zagotovil preživetje. In preživeti se da le z vzajemno prijaznostjo, dobroto. Verjamem, da lahko dobra dejanja spremenijo družbo.

Klub dobrih dejanj je vaš prvi roman za najstnike, napisali pa ste številne romane in drame za odraslo občinstvo (trije vaši romani so prevedeni tudi v slovenščino). Kako se pisanje za odrasle razlikuje od pisanja za mladino? Najstniki zagotovo niso naivni bralci – ali je njih težje zadovoljiti kot odrasle?

Zelo rada pišem za najstnike. Mislim, da iščejo tisto, čemur sama pravim »radikalna odkritost«, kar pomeni, da bodo vse, kar se jim zdi zlagano, manipulativno ali pokroviteljsko, v trenutku zavrnili. Z odraščanjem izgubljamo pogum, da bi govorili povsem odkrito, ne vidimo več gole resnice. Odrasli so prepričani, da bodo v pripovedi, ki je napisana po nekih pravilih, našli čudežni obrazec in da bo vse v najlepšem redu, če bodo vztrajali pri tej urejeni zgodbi (ponavadi seveda ni tako). Najstniki s tem nimajo absolutno nobenega potrpljenja. Zahtevajo resnično zgodbo in ni jih strah brati o tem, kako ljudje v resnici ravnajo drug z drugim, tudi če ni vse v redu. Ta resnicoljubnost je lahko vir dobrote. Na žalost lahko pomeni tudi neobčutljivost in lahko vodi na primer v nasilje, zmerjanje in zastraševanje.

Vaš glavni lik, Kithie, je hči slavne filmske igralke. Tudi sami ste neke vrste javna osebnost – koliko lastnih izkušenj ste opisali v zgodbi? Ste imeli kdaj težave z zalezovalci?

Rekla bi, da večji del zgodbe temelji na lastnih izkušnjah. Na žalost je res tako – tudi mene so zalezovali, enkrat ali dvakrat. Bilo je precej stresno. Dojela sem, da so bili zalezovalci ujeti v svoje lastne izmišljene svetove, ki so jih sami izumili in v katerih sem tudi jaz igrala izmišljene vloge. Seveda se nisem hotela vpletati. Smilili so se mi in hotela sem govoriti z njimi, jim povedati, da v resnici nisem oseba, za katero me imajo. A nekje globoko v sebi sem čutila, da bi bilo to kruto. Dala bi jim lažno upanje. Nazadnje so odnehali in tako se mi je zazdelo, da pravzaprav niso bili pravi zalezovalci, ampak samo ljudje, ki so si na vso moč želeli govoriti z mano. Ne vem. Moja mama pravi, da sem ravnala pravilno in da je vsakdo, ki pošlje petindvajset sporočilc na dan, vsak dan, pet mesecev, nekoliko »usekan«. Eden od njih mi je na stopnicah pred vhodom v moje stanovanje puščal razne stvari – enkrat celo dva udomačena goloba. Zraven je pripisal, naj izpustim rdečega, če je moj odgovor »ja«, in modrega, če je moj odgovor »ne«. Bila sem zmedena. Predvsem nisem vedela, kateri je rdeč in kateri moder; meni sta se oba zdela siva. Saj sta bila vendar goloba! Nenazadnje pa nisem vedela, kaj je sploh bilo vprašanje. Ja? Ne? Glede česa? Naposled sem izpustila oba. Najbrž sta se ptici vrnili domov.

Ali imate otroke?

Imam sina, Michaela. Star je 23 let. Živo se spomnim njegovega otroštva. Rada sem mu pripovedovala zgodbe – večina jih je temeljila na Rabelaisovem romanu Gargantua in Pantagruel. Mislim, da te zgodbe niso najboljše vplivale na njegovo duševnost. Kakor koli že, imel jih je zelo rad, predvsem Gargantuo – oh, vse tiste kolobocije z njegovim telesom. Navdušen je bil tudi nad zgodbicami, ki sva si jih pripovedovala o psičku z imenom Opičje kosti. Ta psiček je kopal globoke jame, jih zakril in potem počakal, da so vanje padli razni nasilneži in takšni, ki so zmerjali svoje sošolce. (Padli so na kup pasjih kakcev, seveda.)

Se spominjate, kako je biti star petnajst let?

Ja, se. Bilo je zelo boleče. Veliko časa sem preživela v svojem sanjskem svetu. Želela sem postati navijačica – plesati zapletene koreografije na priljubljeno glasbo in spodbujati množice navijačev na nogometnih tekmah. Izmislila sem si celo vrsto koreografij – cele zvezke sem napolnila s spektakularnimi plesnimi in gimnastičnimi figurami. Učila sem se gimnastiko in klasični ples in na vso moč sem se trudila – vse to samo zato, da bi postala navijačica. A bila sem sramežljiva in pravzaprav nikoli nisem šla na avdicijo. Veliko časa sem posvetila tudi igranju klavirja, učenju španščine in plavanju v plavalnem moštvu. Plavala sem na dolge proge, prosti slog. Medtem ko sem plavala, sem si pela ali razmišljala o pesmih, na katere bi se dalo narediti dobre koreografije za navijačice … No, nazadnje sem vseeno plesala v dnevni sobi svojih staršev, kadar nikogar ni bilo doma.

Liki v Klubu dobrih dejanj se večinoma ukvarjajo s problemi, ki so osebne narave. Kaj pa svetovni problemi – ali so pretežki, da bi se z njimi ukvarjali najstniki? Le vprašanje časa je, kdaj bodo svetovni problemi postali njihovi osebni – bi se strinjali, da je ravno zaradi tega dobro, da najstniki že danes razmišljajo o svojih dejanjih v luči dobrote?

Mislim, da v Klubu dobrih dejanj načenjamo kar nekaj problemov, ki so splošne narave, a jih gledamo z vidika ožje skupnosti. Imamo primer šolskega nasilja, ki žal ni omejen le na ZDA. Res je sicer, da se v knjigi izkaže, da je šlo za pomoto in da Kithie v šolo ni prinesla prave pištole; a dejstvo ostaja, da se najstniki po vsem svetu počutijo ogrožene, vsem grozi, da postanejo žrtve nasilja v šoli. Drug velik problem, ki ga poznamo povsod po svetu, je razpad družine. Včasih družina razpade zaradi ločitve, včasih zato, ker mora eden od staršev odpotovati v tujino, da bi zaslužil dovolj za preživetje ostalih članov. Rezultati so isti: otroci čutijo izgubo in se počutijo zapuščene, saj izgubijo stik z očetom, materjo, brati, sestrami, starimi starši … Obenem jih mučijo rivalstvo, ljubosumje in neprijeten položaj v novi, "sestavljeni" družini, ki nastane, kadar se ločena starša odločita znova poročiti z novima partnerjema. Otroci iz obeh zakonov so tako pomešani v novo družino. Zaradi novih okoliščin imajo posameznikova dejanja veliko večje posledice kot prej. Če z nekom ravnaš grobo, ima to lahko zelo daljnosežne posledice, saj je možno, da ta oseba doživlja velike čustvene bolečine, ki izvirajo od doma – ravno zaradi ločitve in ponovne poroke staršev.
Poleg tega je z novimi načini komunikacije, ki so na voljo na internetu (blogi, forumi, msn, skype), tisto, kar je bilo nekoč zasebno, postalo javno. Čeprav takšna komunikacija, ki omogoča globalno povezovanje, predstavlja čudovito priložnost za dobra dejanja in izboljševanje družbe, ima lahko po drugi strani tudi nevarne posledice. Kar koli slabega izrečeš na internetu, ima veliko večji učinek kot sicer. Primer tega je žaljenje na forumih in blogih. Ali pa objavljanje ponižujočih fotografij.

Precej aktivni ste tudi na področju informativnih in izobraževalnih internetnih strani. Eden od vaših projektov je virtualni Klub dobrih dejanj, ki bo zaživel tudi v slovenščini. Kako si zamišljate ta projekt in kaj pričakujete od njega?

Rada bi postavila stran Kluba dobrih dejanj, na kateri bi objavljali odlomke iz knjige, novosti o njej, pa tudi razmišljanja o tem, kaj dobro dejanje pravzaprav pomeni. Obstaja bogata tradicija raznih mladinskih skupin, ki skrbijo za dobrobit lokalne skupnosti. V mislih imam skavte in tabornike. Kot otrok sem bila članica Modre ptice (od 6 do 9 let), pozneje pa sem se pridružila tabornikom in od nas so pričakovali, da se bomo trudili delati dobra dejanja v korist skupnosti. Jaz sem na primer pomagala pri pobiranju smeti in čiščenju parkov. Klub dobrih dejanj pa si predstavljam tudi kot mesto, kjer bodo mladostniki našli uteho na čustvenem področju.

Kaj vam pomeni "dobro dejanje"? Kaj je za vas dobrota?

Verjamem, da je dobro delo nekaj, kar se tiče celotne osebnosti in kar vključuje tudi dobroto do samega sebe. Prijazen moraš biti do sebe, da si lahko prijazen do drugih. Ali drugače: do sebe smo prijazni takrat, kadar smo prijazni do drugih. Kakor koli obrnemo, z dobroto, prijaznostjo, toleranco in dobrimi dejanji razvijajo tudi pozitivno samopodobo in samozavest. Ljudje s pozitivno samopodobo, z zaupanjem vase, z relističnim pogledom na svet in mehkim srcem bodo gotovo ustvarili trdne vezi z drugimi. Cilj pa je lajšati občutke žalosti, osamljenosti in trpljenja, kjer koli in kakor koli je mogoče.
Od časa do časa mi ni popolnoma jasno, kaj natančno je dobrota. Konec koncev ima lahko nekaj, kar jaz razumem kot dobro, tudi negativne posledice, ki jih nisem predvidela. A na splošno je tisto, kar je zame dobrota, precej preprosto. Ni nujno, da pomeni pokornost zakonom; predvsem gre za sposobnost, s katero zaznamo, katere so tiste stvari na svetu, ki v ljudeh spodbujajo rast, razvoj in uspeh.
Kaj je dobrota do nekoga? Nisem prepričana. Gotovo pa vključuje dajanje.
Dobrota: dajanje, podarjanje, prepoznavanje in priznanje darov (vseh vrst), ter končno tudi sprejemanje podarjenega in hvaležnost.

Špela Brecelj, maj 2008